»Očetovega komentarja nisem slišal, samo to sem ujel, da je pesem stara več kot štirideset let. A v sebi je imel spevnost, rockovsko energijo, močne bobne, odločen saksofon. Občinstvo je množično vstalo s sedežev, mene pa je preplavil ritem. Začutil sem valovanje in se mu prepustil, kitarski rifi so me ponesli v višave.«